Izkušnja z bioterapijo – rak

Sedim na stolu v ambulanti za kemoterapijo. Moje srce je veselo in moja duša je srečna.
Pred štirimi leti, ravno ko je narava dobila udarec, ravno takrat ko je žled poškodoval in uničil njeno lepoto…takrat je tudi moje telo dobilo udarec….Zbolela sem za rakom dojke. In s tem je zbolela tudi moja duša. Strah jo je popolnoma ohromil. In ravno ta strah je poglavitni krivec, da zopet sedim tukaj na stolu in prejemam kemoterapijo. Blazno sem se bala ponovitve in sedaj jo res doživljam. Ampak sem vseeno srečna.

Bolezen se mi je ponovila na kosteh in kasneje še na jetrih. Prišlo je tudi do plevralnega izliva v pljučih.
S to diagnozo, s ponovitvijo na kosteh sem leto dni nazaj naredila zaključek, da moje življenje počasi mineva. Dejansko sem se psihično že poslavljala, tako na skrivaj, na lep način, da ne bi prizadela svojih dragih, svojih dragih otrok in ljubega partnerja. Naredila sem si spisek želja in v mislih organizirala svoj pogreb. Ko pa sem letos poleti izvedela da imam še metastaze na jetrih se je pa moje življenje res že končalo. Krvni izvidi in stanje jeter so bili v zelo slabem stanju. Že popit kozarček piva bi bil lahko zame usoden. Kri je bila popolnoma v slabem stanju. Vsakič ko sem prišla na kontrolo pred kemoterapijo je bil kakšen parameter nizek. Pošiljali so me na transfuzije, dajali injekcije za spodbuditev kostnega mozga, pošiljali domov brez kemoterapij….Popolnoma sem se vdala misli, da bom zdaj zdaj umrla in če po pravici povem si niti nisem več želela živeti. Sama sebi sem govorila da si želim življenja, globoko v sebi pa je moja duša želela le mir in spokojnost. Nisem več videla smisla, kljub otrokom in ljubezni do njih.

Sedaj imam večjo voljo do življenja kot kdajkoli prej. To se ne bi zgodilo, če ne bi spoznala zemeljskega angela varuha, Karlo. Že zelo dolgo časa sem spremljala njeno delo preko medijev, vendar vsakič ko sem se hotela prijaviti, vsakič sem našla kakšen izgovor. V sebi sem čutila, da bom potrebovala njeno pomoč, vendar me je bilo zopet strah. Ta moj strah. In sem se opogumila.

Ko sem prvič prišla k Karli je bila moja kri porazna. Levkociti so padli tudi pod 1.Normalno je od 4-10.Tudi drugi parametri niso kazali nič boljših izgledov. Situacija je bila zelo resna, saj sem vsakič trepetala ali bom dobila kemoterapijo ali ne. Saj veste, ko zdravniki ne morejo več uporabljati sredstev proti bolezni…Še v slabšem stanju je bila moja psiha. Nisem se mogla sprijazniti, da je moje zdravljenje pogojeno. Moja duša in podzavest sta bili popolnoma ranjeni. Ranjeni od bolezni in kar sem šele kasneje spoznala, moja duša je bila ranjena globoko globoko…vsa potlačena jeza, čustva, razočaranja…Vse to se je leta kopičilo v meni. Se mi zdi, da je bila moja psiha v bolj krhkem stanju kot fizično telo. Ampak je bilo stanje povezano eno z drugim.Za normalno funkcioniranje morata biti ena z drugo kompatibilni. Če povzamem, cela jaz sem bila v popolnem razsulu. Prav čutila sem, kje se mi kopičijo negativne energije.

Ne bom pozabila dneva, ko sem prvič prišla h Karli. Ne bom pozabila, ko me je vprašala: V prvi fazi me zanima ali si sploh želiš živeti? Tukaj me je zadelo v srce. Sama pri sebi sem se dejansko vprašala ali si res želim. Takrat se je začel proces zdravljenja. Ko je Karla izvajala terapijo sem dejansko čutila mehkobo v svojem telesu, čutila sem ogromno olajšanje in spokojnost, čutila sem toploto, ne toploto da mi je bilo toplo ampak toploto ki jo čutimo kot ljubezen. Čutila sem da se moja duša prebuja. Znotraj sem se počutila boljše. In veste, če se telo od znotraj zdravi, se samodejno tudi navzven in jaz sem živi dokaz, da to presneto drži. To niso le besede, to so dejanja. Vožnja domov po prvi terapiji je bila nepozabna. Tako sproščena se že dolgo nisem počutila. In tako sem terapijo pri Karli ponovila še naslednje tri dni. Tiste dni sem začela meditirati in z mislijo da sem popolnoma zdrava tudi sprožila proces samozdravljenja. Karla je bila bistvena za to potezo saj je, kot jaz pravim, pritisnila na gumbek, ki je v meni sprožil val poguma in neskončnega upanja v življenje.

Sledil je kontrolni pregled na onkološkem inštitutu. Čakanje v čakalnici je bilo lažje kot ponavadi. Verjela sem v izboljšanje in to se je tudi uresničilo. V slabem tednu se mi je kri popolnoma izboljšala. Levkociti so skočili na celih 11 enot, tudi drugi parametri krvi so bili popolnoma v mejah normale. Presenečena in srečna sem bila. Popolnoma normalne krvne izvide sem imela tudi v nadalnih kontrolah in s tem smo nadaljevali z kemoterapijami.

In veste kaj? Opravila sem tudi kontrolni CT trebušne votline in prsnih organov. Vas zanima izvid? Metastaze so se mi znatno zmanjšale in so iz 2 cm upadle na pičlih do 5 mm. Zame je to neverjeten rezultat in očitno po odzivu zdravnice tudi zanjo. Vidno je bila presenečena in vesela zame.
To je moja zmaga. Ponovno lahko zadiham s polnimi pljuči in zajamem življenje, ne s polno žlico ampak s polno zajemalko. Ko pride slab trenutek ali misel jo zavestno obrnem v pozitivno in priznam, da je potrebno še veliko dela na sebi in pri tem mi pomoč nudi Karla. Najlepše pa je, da se znova odkrivam in kako lepo je, ko dejansko začneš spoznavati svojo dušo, prav takšno, ko je bila še v otroštvu, čista in polna ljubezni.
Ni važno kaj se bo dogodilo, ni važno kdaj bo nastopil moj konec, verjamem v ljubezen vesolja, verjamem v božjo ljubezen, verjamem v zemeljske angele in moj plan je, da sem lahko tudi jaz kakšni duši angel.

Z ljubeznijo,
A.

 

By |2019-01-10T17:55:17+00:00January 10th, 2019|Izkušnje z bioterapijo|0 Comments